Ta dan se je zgodil čudež. In neizmerno zdravljenje. Bilo je naporno, boleče in zelo močno.

 

 

Po tem, ko smo zakurili ogenj, smo imele približno dve uri časa zase. In v tem obdobju so se v meni začeli nabirati spomini, občutki, neprijetnosti. Bolečina, strah, jeza in predvsem sovraštvo. Izredno močna beseda. Ki je ne morem zanikati. Prišlo je ven. Z razlogom. In sicer do situacij, prepričanj, oseb. Česa tako močnega si še nisem dovolila čutiti. 

 

In seveda, po vstopu v sweatlodge smo imele takoj prvi krog vprašanje, zakaj smo prišle in kaj si želimo transformirati. Definitivno sem prišla po nove izkušnje, nova znanja, po globjo povezanost s sabo, z naravo in z ostalimi. Pa vendar. Očitno sem prišla tudi transformirati vsa ta občutja. In to sem dala v krog. Sram, strah, jezo, globoko sovraštvo in žalost in vse, česar se ne da opisati z besedami. 

In doživela odobravanje. Ines mi je itak cele tri dni govorila 'lepotica'; ampak, nadaljevala je tudi po izrečenem. Čudež. Ljubezen, si to ti? 

 

Sledila sta dva intenzivna kroga predihavanja sovraštva, jeze, obsodb, neodobravanja. Do sebe in drugih. Prišli so nekateri izmed spominov preteklih življenj na Zemlji. To so bili časi, ko ljubezen zares ni bila prepoznana in odobravana. Žal. 

 

Vmes sem ležala, se povezovala z Zemljo in s telesom. Kolikor sem pač zmogla. Bilo je zelo vroče. Na vseh nivojih. Veliko je šlo ven. 

 

Po cca. dveh urah je sledil zadnji krog. Bilo je že izjemno vroče in čutila sem, kot da mi zmanjkuje zraka. Lynn in Me sta peli sicer čudovite pesmi, nisem ju želela zmotiti. Pa vendar, bila sem na koncu. Dušilo me je. Želela sem ven. Na samo. 

 

Po končani pesmi sem to izrazila. In bilo je nenene, bomo dolile vodo (???) , dovoli si, dovoli si čutiti, rabimo tvoj jok. In res. Oboje je pomagalo. Ni prišel jok, prišlo je tuljenje. Solzic je bilo samo nekaj. In v krog je prihajala spodbuda, da naj dam ven, da hvala, ker jokam za vse. Bilo je tako zelo lepo. Težko, ampak lepo. 

 

In kasneje je bila v krog podana izvirska voda, mmm, življenje. Oh, kakšno olajšanje. Svetloba :) 

 

Po tem smo podpirale še sestro, ki je prav tako imela podoben proces. Lepo ji je bilo držati prostor in dotik. Mmm, povezanost, sočutje, podpora. Ženska energija in moč. 

 

In kaj se je zgodilo po tem: energija v desni nogi se je takooo močno pretakala, mravljinčenje je bilo tako intenzivno, da ne pomnim. Kot da bi se postavljala notranja moška energija, da bo držala prostor ženski, da se bom počutila varno. Z vso ranljivostjo, z vsemi občutki, z vso močjo. Ženska energija je res izredno transformativna. Ne pozabi, je v vsaki/em izmed nas. 

 

Po tem smo kmalu zaključile s krogom v 'savni'. Vzela sem si nekaj umika v naravi. Oh, koliko lepih, spodbudnih sporočil. Ne znam jih našteti, ampak moje bitje ve. 

 

Hvaležna ženskim sestram, ki so mi držale prostor. Me spodbujale. Imele rade. Varuhu ognja. Naravi in vsem njenim elementom. Varnemu okolju. Vsem nevidnim bitjem, ki so bila zraven. Sebi, ker sem si dovolila biti ranljiva. Globoko ranljiva. Mariji Magdaleni, ker me je opozorila, da prihajajo moja učenja, zdravljenja in premiki. Za prebujanje moje ženske moči skozi ranljivost mojega srca. Hvala ji, ker mi stoji ob strani, ker ve, da me je ranljivosti včasih strah. 

 

Bila je res intenzivna izkušnja zame. Pošteno me je zmatrala. Imam občutek, da je bila vredna. In pomembna. Da je bila polna ljubezni. Transformativna. Čudežna. Za kaj vse, se bo še pokazalo sproti.

 

Aha, preden smo zakurili ogenj, smo postavljale namere v kamne. Izredno pozitivne namere. Nekako verjamem, da je bil to košček zdravljenja na poti do uresničitve. Če ja, potem je bilo vredno. 

 

Prebujam ranljivost in hkrati moč.
Izbiram ljubezen.
Začnem pri sebi.