Z Urošem sva se spoznala na praznovanju Solsticija v Logatcu. Očitno se je takrat zares zelo zelo močno postavljala energija. Postavljala sem se tudi jaz.

 

Skratka, takrat sva se bolj bežno spoznala. Bilo nas je precej in hkrati je bil vsak zase... So se pa pletle čudovite in močne vezi, to sem zaznavala že takrat. A se mi marsikaj zares razkrije šele sproti. 

 

 

Avgusta pa me je spet poklicalo v Logatec. Kljub temu, da smo se za ta dan naknadno dogovorile tudi za žensko druženje na Obali, sem vedela in čutila, da moram biti prisotna na obeh dogodkih.

 

In sem bila. Skupaj z Ano. Vmes sem imela še svoje procese rasti in učenja. Ampak namera, ki sem jo postavila med vožnjo in verjetno že mnogo prej, je bila močna.

 

Spoznati pravo osebo, ki bo skreirala mojo spletno stran. Do takrat sem imela nekaj odprtih možnosti, ampak ne še čisto prave. Urielova usmeritev je bila, da se vse rodi iz slovenščine. In v resnici je to tudi najbolj lahkotna pot zame. Vsaj zaenkrat. In vedela sem, da potrebujem nekoga, ki je pri svojem delu izjemen.

 

V Logatcu je okolje zares izjemno podporno. Podporni, svetli in ljubeči ljudje. Podporna energija. Tokratno druženje je bilo umirjeno, spoznavno in povezovalno.

 

Na neki točki sem začutila, da naj izrazim, da imam občutek, da je tukaj nekdo, ki zna izdelovati spletne strani. In je bil. In se je javil.

 

Sedel je nasproti mene. Sploh ne vem kdo je bil najbolj šokiran v tej situaciji. Ampak bilo je lepo, zabavno, ljubeče.

 

Všeč mi je bilo, ker me je zelo hitro opozoril kako pomembna je komunikacija med nama. In da je postavljanje spletne strani proces. In da me bo naučil, da bom čez nekaj mesecev stvari urejala sama. (tukaj je sicer moja namera, da se pojavi nekdo, ki mi bo pri tem pomagal tudi v bodoče.. je pa sigurno super, da znam vsaj osnove. In da si znam vsaj približno predstavljati koliko dela je zadaj.)

 

Nadaljevala sva z vajo povezovanja najinih Src. Lepo, zelo lepo. Pretočno in odprto. Hvaležna. 

 

Zanimivo mi je bilo, ker mu je nekdo naročil, da naj do 4.9. ne sklepa novih stvari. Oleeee, hvalaaa, da je imel čas zame. In čeprav je bilo tole obdobje retrogradnega Merkurja in načeloma res ni najbolj podporno obdobje, sva se za to sodelovanje verjetno dogovorila že mnogo prej. Hvaležna.

 

Kasneje sva dorekla še nekaj podrobnosti, si izmenjala kontakt, objem in se dogovorila za srečanje čez nekaj dni.

 

Najino sodelovanje in prizemljevanje se je nadaljevalo na Ljubljanskem gradu. Navdihujoče. Pretočno. Novo. Veliko. Odpirale so se raznorazne poti in možnosti. Magični trenutki.

 

Veliko vsebine sem že imela spisane, ker sem si po Urielovih navodilih en dan vzela samo za to. Dan, ko sem bila sama, brez mobitela, brez računalnika in ostalih motečih dejavnikov. Jaz, zvezek, pisala in Narava. Rakitna.

 

Kljub temu sem ugotovila, da me čaka še kar nekaj dela. In seveda tudi Uroša. Nadaljevala sva vsak s svojimi stvarmi, se vmes še enkrat srečala v Logatcu, tokrat v Avokado centru, ki je prav tako izjemen in postavljen prostor.

 

Potem pa je bil čas za moj odhod v Peru. Najino delo in sodelovanje pa se je nadaljevalo. 

 

In danes je tukaj. Izdelek, portal, ki sva ga pripravljena pokazati. Portal, ki ga bova še sproti dopolnjevala in izpilila. Ampak že zdaj je izjemen.

 

In hvaležna sem, da sodelujem prav z Urošem. Z njim, ki me čuti, sliši in razume na mnogih nivojih. Ki me je pripravljen učiti in potovati z mano.

 

Uroš, hvala, ker si.