Indija. Dežela, kamor me je poklicalo Srce. In energija. Ki je bila tako močna, kot je v življenju še nisem čutila. Vedela sem, da si nekoč želim v Indijo, vendar ni bila na vrhu seznama. Pa je vseeno prišla prej na vrsto. Ob božanskem času. Takrat, ko so me podprli Vesolje, Srce in Zemlja.
Spoznala sem le košček te velike in pisane dežele. Spoznala sem nov košček sebe. Nov košček družine. Nov košček sveta in te čudovite Mati Zemlje. Doživela en košček moje velike zgodbe. Moje poti. Ki je včasih kljub vsemu pretoku in sledenju srcu boleča, naporna in konkretno izven okvirjev. Ki me vsakič znova uči in postavlja pred izzive in portale rasti. In me sprašuje ali si bom dovolila slediti srcu in čutenju.
Pa vendar je ta pot neskončno živa. Taka, ki me uči grajenja mostov. Ki me uči novih poti. Novih povezav. Novih prerojenj.
O ja, neskončno mnogo čudovitih dogodivščin je na poti. Neskončno mnogo malih in Velikih čarobnosti. Neskončno mnogo tistega, kar se z umom ne da pojasniti in za kar preposto čutim, da je Vesolje poskrbelo za to. Mnogo Ljubezni. Miru. Radosti. Strasti. Nasmehov. Globokih pogledov v oči.
Kako pisano je življenje, kajne? Kakšen spekter vse lahko doživimo v tem telesu in se potem odločimo, kje se želimo zadrževati, katere občutke prebujati..
Večkrat sem dobila vprašanje kakšna se mi zdi Indija. In odgovor je ravno takšen, kot je življenje. Pisana. Raznolika. Večplastna. Težko vse skupaj ubesedim. V toliko pogledih je tako različna od naših običajev, od mojih pogledov.. in v toliko pogledih tudi tukaj povezave, ljubezen in energija igrajo glavno vlogo. Seveda. Ko pa smo vsi ljudje. Ki, če si dovolimo ali ne, čutimo in zaznavamo marsikaj.
Še enkrat, doživela sem zgolj košček te dežele. In na toliko mestih bila izredno žalostna kako ravnajo z Njo, z Naravo, z Mati Zemljo. Koliko je odpadkov. Smeti. Kako nezavedno jih mnogi mečejo po tleh. Enako se dogaja tudi pri nas in drugje. Tukaj pa je še toliko bolj očitno. In tukaj se je ta zaščitnica v meni še toliko bolj prebudila.
Želim si, iz dna duše si želim, da Ljudje ponovno prepoznamo Naravo kot naš dom. Kot Sveti prostor. Kot okolje v katerega je vredno vlagati, skrbeti zanj, ga čistiti, mu pomagati, da spet lažje in bolj globoko zadiha. Ker bomo tako lažje dihali tudi mi.
In tukaj, v Puneju, nisem dihala najlažje. Hvaležna telesu, da je dovolj močno in da zmore prenesti marsikaj. Pa vendar se tukaj ni počutil najbolje. Vseeno pa se čuti prav, da sem to videla, začutila, doživela. Ker je tudi to realnost. In ker bom vedela v kateri smeri želim sama delovati in prispevati k soustvarjanju lepšega sveta🌳💚🌳
Na posnetku so highlightsi dogajanja. Bilo je kar nekaj premikov in ur na cesti. Mnogo je bilo dni, ko smo bili doma. Počivali. Gledali v telefone. Mnogo prespanih dopoldnevov. In občutki krivde prihajajo ven. Hja, spuščam in dovoljujem, da je tudi to življenje.
Ironija, ki mi je prav tako močno sekala ven je ta, da boga postavljajo izven sebe. In mnoge bogove poznajo neskončno dobro. Pa poznamo sami sebe? Kako pomembni smo, kako veliki, kako mogočni v tem življenju tukaj in zdaj?
In hej, tudi tukaj je ogromno dobrega. Neskočno hvaležna, da so tako lepo skrbeli zame. Spoštljivo. Negovalno. Oh ja, tukaj je bil hkrati pravi poligon kdaj uporabiti besedo ja in besedo ne, za goste resnično skrbijo z vseh strani. Vsaj jaz sem imela to srečo. Včasih sem se počutila izjemno veliko. In drugič izjemno majhno. Sem se pa res počutila neskončno varno. In podprto z različnih strani. Neskončno hvaležna💫💫
In zdaj telo in srce pravita, da potrebujeta premik. V Naravo. Še bolj vase. V nego. V skrb za telo. V čistost. Na vseh nivojih.
Šrilanka, prihajam. Pojma nimam kaj vse me zares čaka, ampak vse me kliče tja. Sem dobila vprašanje, če bom zdaj vedno kot nora sledila svojemu srcu. Dajem namero, da ja. Če pa me kdaj zanese preveč nazaj v um in stare programe, prosim za preusmeritev vedno znova nazaj v srce💚🙏🏻🧚♀️bŽelja, volja in pogum so z mano🫶🏻 In vsi vi tudi, neskončno hvaležna🤗🙏🏻🤍